Nekoč, nekje daleč, a hkrati čisto blizu, je živela čudovita modro–zelena krogla. Ime ji je bilo Zemlja.

Zemlja je bila živa. Rada je dihala.

Ko so drevesa rasla visoko v nebo, je Zemlja vdihnila:

“Haaaaa …”

in izdihnila:

“Huuuu …”

Mirno in počasi.

Ko so se otroci smejali in tekali po travi, je Zemlja kar zavibrirala od veselja.

Kot bi rekla:

“He-he-he … to pa meni paše!”

Ko je padal dež, si je umila obraz.

Kapljice so ji božale lice, ona pa je šepetala:

“Tako sveže, tako lepo.”

A včasih …

je Zemlja začela kašljati.

“Khhh, khh, khh …”

Majhen, žalosten kašelj.

Mali zajček, ki je skakal po travniku, je dvignil ušesa.

»Zemlja, zakaj kašljaš?« je vprašal čisto tiho, da je ne bi prestrašil.

Zemlja je šepetala komaj slišno:

»Ker nekateri pozabijo, da sem živa

in da moram dihati.«

Tisti trenutek je mimo prišla deklica Tinka. Opazila je, da leži na travi plastenka, prav tam, kjer nikakor ne sodi.

»O ne,« je rekla Tinka,

»to je naredilo Zemlji težko dihanje.«

Pobrala je plastenko,

jo držala z dvema prstoma,

kot da nosi nekaj zelo posebnega, in jo odnesla v pravi koš.

Drevesa so zašumela:

»Hvala, Tinka.«

Reka je nežno zaplapolala:

»Hvala, Tinka.«

In Zemlja?

Zemlja je globoko vdihnila:

“Haaaa …”

in se nasmehnila.

»Vsakič, ko ločite odpadke,« je rekla Zemlja,

»mi pomagate dihati.«

»Vsakič, ko zaprete pipo, posadite rožo,

ugasnete luč,

ali pospravite igračo s travnika, moje srce naredi:

tuf-tuf-tuf od veselja.«

Od tistega dne naprej so otroci pomagali vsak dan.

Ne zato, ker bi morali.

Ne zato, ker bi jih kdo kregal.

Ampak zato,

ker je skrb za Zemljo postala nekaj zelo lepega. Nekaj tako naravnega kot … dihanje.

In Zemlja?

Zemlja je spet dihala mirno, mehko

in srečno:

“Haaaaa … huuuu …”

Napisala: članica DPM Koper Metka Kovač